Galeb eleganca v zraku

Vsakdo se je že zagledal v galeba, ki s svojim mogočnim in spretnim letom očara opazovalca. Vendar so galebi v vsej svoji lepoti in eleganci tudi agresivni, napadalni, požrešni in ubijalski. Znanstveno ime galeba je Laridae in sodi v družino ptic iz reda pobrežnikov (vir Wikipedija). Galebi so konstrukcijsko močni ptiči s plavalnimi nogami, dolgimi koničastimi  perutmi, močnim kljukastim kljunom in ravnim repom. Na Jadranu živijo pretežno beli galebi najdemo pa tudi sive. Spolov skoraj ne ločimo, pri mladičih pa prevladuje sivo rjava barva. Hranijo se predvsem z ribami in organskimi ostanki.Pogosto trgajo mrhovino, lovijo živi plen in brskajo za hrano po obali.

Med razmnoževanjem se galebi zbirajo v velikanske jate. Kjer si izberejo gnezdišče prekrijejo vse obmorsko skalovje. Opazoval sem jih na otoku Lunga, kjer je približevanje zelo nevarno.

Med poletjem 2013 sem veliko časa preživel ob obali in opazoval njihovo obnašanje, dvorjenje, osvežitev v vodi, iskanje plena pa tudi njihovo agresivnost. V času, ko samica čuva svoja izležena 2 do 4 jajca, jo samec ščiti pred vsiljivci. Že približevanje na 20 m je lahko razlog, da se spopade s človekom.

Dobro jutro

Eleganca v zraku

Ulov

Osvežitev

Galebi so spremljevalci ribiških ladij, saj ostaja za mrežami in ribiči v morju polno rib in morskih dobrot. Zato ni čudno, da se galebi pripravljajo na prihod ribiških ladij, ki se vračajo iz ulova.

Vedel sem, da prihajajo ribiške ladje ob sedmi uri zjutraj v pristanišče. Tisti dan, ko sem se namenil fotografirati galebe in prihajajoče ribiške ladje sem bil v pristanišču že dobre četrt ure pred sedmo. Le nekaj minut pred običajnim prihodom ribičev so po morju v zaliv priplavali sredozemski vranjeki. Ta črna ribjejeda ptica si največ obeta od ostankov, ki jih ribiči mečejo v morje. Iz bližnjih otokov so se v jatah približevali galebi, ki so zasedli vse strehe, luči reflektorjev, vrhove drogov, hotelske terase. Na pomol so začeli prihajati ljudje z belimi vrečkami v rokah in si hoteli zagotoviti najboljšo pozicijo na pomolu. Pripeljali so kamioni in dostavna vozila, ki so vzvratno zasedli položaje, kjer bodo kar najlažje natovorili morski ulov. Vse se je odvijalo po vsakodnevnem nenapisanem scenariju. Ura na zvoniku je odbila sedem. Vranjeki so se začeli prerivati v v vodi, galebi so vzletali in se spet spuščali na strehe in drogove, kot da bi si hoteli izboljšati vzletno pozicijo, vozniki so loputali z vrati vozil, ljudje so začeli nestrpno pogledovati po morju.

Mirno morje je govorilo svojo nočno zgodbo. Sončni žarki, ki so se prebijali nad strehami so obsijali pomol in vrvež na njemu. Minilo je že skoraj četrt ure in vranjeki so postali povsem mirni, galebi so se prenehali oglašati, ljudje so stali in njihove dolge sence so bile negibne. Vozniki so ugasli motorje. Tišina in z njo napetost v pričakovanju se je stopnjevala. Iz najvišje strehe poleti galeb, zakroži nad pomolom in se nameni proti morju. Spremljam ga z očmi in vse bolj se oddaljuje. Skoraj sem ga izgubil izpred oči, ko spoznam, da se je obrnil in se začel vračati. Dosegel je svetilnik in obsijan s soncem je v elegantnem ritmu sekal zrak. Tik zatem, ko se je že skoraj približal pomolu je njegov glasen krik naznanil nekaj pomembnega. Galebi so se pognali v zrak in tekmovali meds eboj, kdo bo glasnejši, vranjeki so se kot po taktu potapljali, ljudje so se spogledovali. Tišino in napetost je presekal ptičji vrvež. Dvignil sem svoj 300 mm objektiv in pogledal proti morju. Izostril sem poged in se z leve proti desni oziral po mirni morski gladini, ki se je brez barvne linije spajala z nebom. Daleč, komaj vidno sem zagledal modro piko, ki je postajala vse večja in večja. Kmalu sem ločil trup in kabino ter nekaj nad tem.

Pogleda nisem umaknil iz okularja. Z radovednostjo in napetostjo sem hotel razbrati nekakšen oblak nad mirnim morjem in čistim nebom. Bolj ko je modra ladja postajala v objektivu velika, bolj razločna je postajala gmota galebov nad ladjo. Bilo jih je nešteto. Veličastno so spremljali ribiče, ki so se vračali z ulova. Tišino na morju je presekal globok pisk z ladje, kar je pomenilo, da je bil ulov dober. Tisti hip sem odmaknil pogled iz objektiva in na pomolu je bilo spet kot ponavadi. Sence niso bile več negibne, motorji vozil so zahrumeli, vranjeki so se namenili proti ladjam v vodi so se prti ladji odpravili vranjeki in tudi galebi so odjadrali nasproti. 

Ko sonce leže v posteljo

Sončni zahodi privabljajo številne posameznike na razgledne točke visoko v gorah ali ob morju. Sončni zahod pomeni zame trenutke nepozabnih občutenj, spreminjanje časa, vzdušja in barv. Vsak sončni zahod pomeni prenos energije v človeka, ki energijske spremembe razume in sprejema.
Trenutke, ko sonce leže v posteljo, sem občudoval na obali Waikiki beach in Lahaina na Hawajih, na Denpasar beach in Nasa Dua, na Triglavu, ob obalah Hrvaškega Jadrana in v različnih mestih. Tisti skopo odmerjeni čas narave, da sprejemaš lepote sončnega zahoda izkoriščamo ljudje na različne načine. Eni sprejemajo trenutke zgolj vizuelno, drugi čustveno, tretji kot spomine na bližnje, spet drugi kot zavedanje lepote, čustev, energije. vse navedeno je mogoče ujeti tudi v fotoobjektiv in nekemu trenutku podeliti brezčasnost.
Moji trenutki, ki sem jih doživljal z občudovanjem, energijo in zavedanjem, da je bila skoraj vedno ob meni moja Meta, so zapisani na fotografijah. Nekaj teh trenutkov delim z vami, bralci mojega fotobloga.