Galeb eleganca v zraku

Vsakdo se je že zagledal v galeba, ki s svojim mogočnim in spretnim letom očara opazovalca. Vendar so galebi v vsej svoji lepoti in eleganci tudi agresivni, napadalni, požrešni in ubijalski. Znanstveno ime galeba je Laridae in sodi v družino ptic iz reda pobrežnikov (vir Wikipedija). Galebi so konstrukcijsko močni ptiči s plavalnimi nogami, dolgimi koničastimi  perutmi, močnim kljukastim kljunom in ravnim repom. Na Jadranu živijo pretežno beli galebi najdemo pa tudi sive. Spolov skoraj ne ločimo, pri mladičih pa prevladuje sivo rjava barva. Hranijo se predvsem z ribami in organskimi ostanki.Pogosto trgajo mrhovino, lovijo živi plen in brskajo za hrano po obali.

Med razmnoževanjem se galebi zbirajo v velikanske jate. Kjer si izberejo gnezdišče prekrijejo vse obmorsko skalovje. Opazoval sem jih na otoku Lunga, kjer je približevanje zelo nevarno.

Med poletjem 2013 sem veliko časa preživel ob obali in opazoval njihovo obnašanje, dvorjenje, osvežitev v vodi, iskanje plena pa tudi njihovo agresivnost. V času, ko samica čuva svoja izležena 2 do 4 jajca, jo samec ščiti pred vsiljivci. Že približevanje na 20 m je lahko razlog, da se spopade s človekom.

Dobro jutro

Eleganca v zraku

Ulov

Osvežitev

Galebi so spremljevalci ribiških ladij, saj ostaja za mrežami in ribiči v morju polno rib in morskih dobrot. Zato ni čudno, da se galebi pripravljajo na prihod ribiških ladij, ki se vračajo iz ulova.

Vedel sem, da prihajajo ribiške ladje ob sedmi uri zjutraj v pristanišče. Tisti dan, ko sem se namenil fotografirati galebe in prihajajoče ribiške ladje sem bil v pristanišču že dobre četrt ure pred sedmo. Le nekaj minut pred običajnim prihodom ribičev so po morju v zaliv priplavali sredozemski vranjeki. Ta črna ribjejeda ptica si največ obeta od ostankov, ki jih ribiči mečejo v morje. Iz bližnjih otokov so se v jatah približevali galebi, ki so zasedli vse strehe, luči reflektorjev, vrhove drogov, hotelske terase. Na pomol so začeli prihajati ljudje z belimi vrečkami v rokah in si hoteli zagotoviti najboljšo pozicijo na pomolu. Pripeljali so kamioni in dostavna vozila, ki so vzvratno zasedli položaje, kjer bodo kar najlažje natovorili morski ulov. Vse se je odvijalo po vsakodnevnem nenapisanem scenariju. Ura na zvoniku je odbila sedem. Vranjeki so se začeli prerivati v v vodi, galebi so vzletali in se spet spuščali na strehe in drogove, kot da bi si hoteli izboljšati vzletno pozicijo, vozniki so loputali z vrati vozil, ljudje so začeli nestrpno pogledovati po morju.

Mirno morje je govorilo svojo nočno zgodbo. Sončni žarki, ki so se prebijali nad strehami so obsijali pomol in vrvež na njemu. Minilo je že skoraj četrt ure in vranjeki so postali povsem mirni, galebi so se prenehali oglašati, ljudje so stali in njihove dolge sence so bile negibne. Vozniki so ugasli motorje. Tišina in z njo napetost v pričakovanju se je stopnjevala. Iz najvišje strehe poleti galeb, zakroži nad pomolom in se nameni proti morju. Spremljam ga z očmi in vse bolj se oddaljuje. Skoraj sem ga izgubil izpred oči, ko spoznam, da se je obrnil in se začel vračati. Dosegel je svetilnik in obsijan s soncem je v elegantnem ritmu sekal zrak. Tik zatem, ko se je že skoraj približal pomolu je njegov glasen krik naznanil nekaj pomembnega. Galebi so se pognali v zrak in tekmovali meds eboj, kdo bo glasnejši, vranjeki so se kot po taktu potapljali, ljudje so se spogledovali. Tišino in napetost je presekal ptičji vrvež. Dvignil sem svoj 300 mm objektiv in pogledal proti morju. Izostril sem poged in se z leve proti desni oziral po mirni morski gladini, ki se je brez barvne linije spajala z nebom. Daleč, komaj vidno sem zagledal modro piko, ki je postajala vse večja in večja. Kmalu sem ločil trup in kabino ter nekaj nad tem.

Pogleda nisem umaknil iz okularja. Z radovednostjo in napetostjo sem hotel razbrati nekakšen oblak nad mirnim morjem in čistim nebom. Bolj ko je modra ladja postajala v objektivu velika, bolj razločna je postajala gmota galebov nad ladjo. Bilo jih je nešteto. Veličastno so spremljali ribiče, ki so se vračali z ulova. Tišino na morju je presekal globok pisk z ladje, kar je pomenilo, da je bil ulov dober. Tisti hip sem odmaknil pogled iz objektiva in na pomolu je bilo spet kot ponavadi. Sence niso bile več negibne, motorji vozil so zahrumeli, vranjeki so se namenili proti ladjam v vodi so se prti ladji odpravili vranjeki in tudi galebi so odjadrali nasproti. 

Ko sonce leže v posteljo

Sončni zahodi privabljajo številne posameznike na razgledne točke visoko v gorah ali ob morju. Sončni zahod pomeni zame trenutke nepozabnih občutenj, spreminjanje časa, vzdušja in barv. Vsak sončni zahod pomeni prenos energije v človeka, ki energijske spremembe razume in sprejema.
Trenutke, ko sonce leže v posteljo, sem občudoval na obali Waikiki beach in Lahaina na Hawajih, na Denpasar beach in Nasa Dua, na Triglavu, ob obalah Hrvaškega Jadrana in v različnih mestih. Tisti skopo odmerjeni čas narave, da sprejemaš lepote sončnega zahoda izkoriščamo ljudje na različne načine. Eni sprejemajo trenutke zgolj vizuelno, drugi čustveno, tretji kot spomine na bližnje, spet drugi kot zavedanje lepote, čustev, energije. vse navedeno je mogoče ujeti tudi v fotoobjektiv in nekemu trenutku podeliti brezčasnost.
Moji trenutki, ki sem jih doživljal z občudovanjem, energijo in zavedanjem, da je bila skoraj vedno ob meni moja Meta, so zapisani na fotografijah. Nekaj teh trenutkov delim z vami, bralci mojega fotobloga.

Slavko Stošicki fotoblog: Beneške maske

Slavko Stošicki fotoblog: Beneške maske

Beneške maske

Prvi karneval v Benetkah je bil organiziran leta 1268. Poseben povdarek beneškemu karnevalu daje dejstvo, da so v zgodovini večkrat poskušali z zakoni preprečiti nošenje mask, vendar jim je to le delno uspelo. Posledično so Beneški izdelovalci mask uživali poseben status med državljani s svojimi zakoni ter zaščitnikom (vir Benetke.com).
Skozi različna zgodovinska obdobja so si maske nadeli poleg domačinov, pretežno tudi francosko in nemško govoreči obiskovalci. čeprav je maska nema in z njo praviloma komuniciraš z gibi in mimiko, pa osebnei kontakt potrdi ugotovitev, da se pod masko skriva veliko tuje govorečih obiskovalcev.
Na trgu San Marco in v bližnji oklici se na ogled postavijo maske, ki predstavljajo, ki ponazarjajo okolje, življenjske zgodbe, motive resničnosti in sanjske motive ter različna zgodovinska obdobja. Na trgu srečuješ maske, ki za pozornost in nasmeh želijo naptitnino, večina pa je tajkšnih, ki jim plačilo pomeni pozdrav, poklon ali nasmeh....

Blejsko jezero pozimi

Blejsko jezero lahko zamrzne le ob pogoju, da je temperatura zraka več tednov krepko pod nič stopinj celjzija. Spremembe blejskega jezera je zanimivo opazovati skozi vse leto, čeprav sem nad jezersko gladino najbolj navdušen pozimi. Jezero lahko "kuha" ali se "gosti". Kuhanje je pojav, ki nastane tedaj, ko se pojavi nenadna sprememba temperature zraka. Poleg tega pa je relativna vlažnost tudi visoka. Tedaj, ob spremljajočih sončnih žarkih jezero pričara izjemne fotografske motive. Običajno to izgleda tako, kot da se iz jezera kadi.
Občutek, da je voda v jezeru gosta pa se pojavi ob mirnem ozračju in pri temperaturi vodne gladine med nič in štirimi stopinjami celzija. Površina jezera deluje kot utrujena in v pričakovanju zaledenitve.

Tema dvema pojavoma sledi zamrzovanje vodne gladine, kjer domačini ločujemo t.im. črni in beli led. Že stari Blejci so znali pripovedovati o pojavu črnega ledu ter sekanju obale. Na podlagi izjav, videnja pojava in fizikalnih zakonitosti ugotavljam, da gre za zamrznitev vodne gladine v relativno kratkem času. Pri tem je bila relativna zračna vlaga razmeroma nizka. Prav tako v času zamrzovanja do debeline vsaj 25 cm na ledeno ploskev ni smel pasti sneg ali ivje. Ob teh pogojih deluje led na jezeru kot debela temna steklena ploskev, kar so starejši opisovali kot črn led. Beli led pa nastopi tedaj, ko na zamrznjeno površino pade sneg.

Na dan sedmega svečna 2010 je jezero zamrznilo v Veliki Zaki le 10 cm. Najbolj pogumni so preverili debelino, vzeli palice in pak, iz čevljev naredili dva gola in se "udarili" dva na dva.